Za na Dončićevo steno

Gledati Luko Dončića je čisti užitek. Njegov raznovrstni slog igre, sproščenost, neobičajnost, muhavost … Kadar je na parketu on, se zdi, da je košarka res igra. Tako čutim jaz in glede na to, koliko oboževalcev ima Luka, najbrž nisem izjema.

Letos poleti sem se znašel pred veliko dilemo. Bil sem sredi izpitnega obdobja, ko se mi je ponudila priložnost, da izdelam rolko za Dončića in mu jo tudi osebno izročim. Prek neuradnih virov sem izvedel, da bo na začetku julija v Ljubljani snemal reklamo. Kot športnika ga neizmerno občudujem, že dolgo sem poskušal priti v stik z njim, a priložnosti nikoli ni bilo.

Tokrat sem imel na voljo štirinajst dni. Z drugimi besedami: odločno premalo. Zato mi ni preostalo drugega, kot da izpite preložim na poznejši termin, in se zakopljem v delo. Človeka, kot je Dončić, pač ne moreš ujeti vsako nedeljo!

Poleg tega se vrhunski košarkarji ne vozijo na rolkah, saj morajo povsod paziti, da se ne poškodujejo. Zato mu nisem hotel podariti običajne ‘dilce’, ampak nekaj posebnega. Zadnje čase me vse bolj navdušuje wall art. Na koncu sem se odločil, da zanj izdelam masivno umetniško delo, ki se razprostira prek treh rolk, izklesanih iz črnega grafita.

Čeprav so mi v prvem kamnoseštvu, kamor se je obrnil, rekli, da materiala nikjer ne bom mogel dobiti tako hitro, sem vztrajal. Naposled sem našel ponudnika, ki mu je granit izklesal v rekordno hitrem času, toda pravo delo se je tedaj šele pričelo. Dizajn deske je moje avtorsko in ročno delo. En del grafike sem naredil s sprejem in s pomočjo šablone, drugega pa iz lističev pravega 24-karatnega zlata. Na nek način je dizajn minimalističen, saj na njem ni preveč podatkov, po drugi strani pa se mi včasih zdi prav zato še toliko bolj poveden.

Tik pred predajo je projekt skoraj padel v vodo, saj se je z granita odlepila polovica Dončićeve glave. Material ni bil povsem spoliran, zato se barva ni mogla dobro prijeti. Poleg tega sem s temi materiali delal prvič, zato je bilo vse skupaj še težje. Bil sem na robu obupa, saj časa res ni bilo veliko. Ni mi ostalo drugega, kot da sem v roke vzel čopič, in počasi, vso noč, potezo za potezo, izrisal njegov obraz. Težko opišem, kakšno olajšanje sem občutil, ko sem se ob petih zjutraj ozrl na končano delo.

Še večje olajšanje sem občutil, ko sem se čez nekaj dni vračal s snemanja reklame za košarkarske čevlje Jordan signature, kjer sem Dončiću izročil darilo.

Snemanje je potekalo v trgovini Grosbasket. Ko je Luka vstopil v prostor, je v trenutku zavladala tišina, takšno karizmo ima. Med pogovorom in ostalimi aktivnostmi sem imel pet minut časa, da mu predam ogromen zaboj, v katerem so bile ena na drugo zložene vse tri rolke, poleg pa je bila še vsa oprema in navodila za pričvrstitev te umetnine. Darilo je skupaj tehtalo krepko prek dvajset kil. V tistem trenutku so bile vse oči uprte vame, kako proti sredini igrišča, kjer je čakal Luka, nosim to težko zadevo. Tudi on me je najprej začudeno gledal in moram priznati, da sem bil pod velikim pritiskom. Toda v trenutku, ko sem začel govoriti, je trema izginila. Na hitro sem mu povedal, kdo sem, zakaj mu predajam to darilo in kaj je v njem. Bil je res navdušen. Večkrat se mi je zahvalil in ko sva se na koncu fotografirala, mi je celo rekel, da bo deske doma obesil na steno.

Težko vam povem, v kakšno čast bi mi bilo, če bi to res storil.